Obsesija s telesom, predvsem z manipulacijo forme kot poskus vzpostavitve dominacije ega nad materijo, deluje kot izraz duha sodobnega kapitalizma. Obsedenost z videzom je danes sprejeta kot norma, kot nekaj, kar izraža nego in zavezanost k zdravju, nekaj, kar celo zagotavlja družbeno odobravanje, sprejetost in krepi status uspešnosti. Paradigma v tem splošno sprejetem slogu ne pušča prostora za kritično mišljenje in dvom v njene skrite namene. Ne obravnava se je kot dobro zamaskirano kapitalistično propagando v samoohranitveni funkciji Sistema.
Potrošništvo se je zažrlo v vse najmanjše pore družbenega tkiva in psihološke kolektivne zavesti, zlilo se je z naravo človeka in kot virus si od znotraj zagotavlja prave okoliščine, da lahko uspeva, se širi in (dobro) živi. V resnici pa smo priča največji kraji v zgodovini: kraji lastnega duha.
Nenehna prisotnost informacij, dražljajev in okoljskih zahtev, ki neovirano vdirajo v našo zavest, nas je privedla do točke, kjer smo kot žaba v loncu – že davno kuhani, a še vedno ne verjamemo, da gori. Razpršena pozornost ni več prepoznana kot težava, temveč kot samoumevnost. Zato se medikalizira. Neprestana dosegljivost postaja nova norma, in vsaka potreba po mejah ali odmiku se zdi družbeno problematična.
Potrošnja zabavnih vsebin, ki dokazano uničujejo našo nevrološko higieno, je promovirana kot običajen način preživljanja prostega časa.
Oslepeli smo in hkrati prepričani, da nikdar nismo videli bolje. Kot bi živeli v Platonovi votlini, kjer so sence na steni postale merilo resničnosti. Vendar v sodobni različici te votline ni več verige, ki nas drži priklenjene – sami si izbiramo okove. Nevidni, a udobni. Platon je pot iz votline opisal kot bolečo, zahtevno in nevarno – pot k resnici ter odgovornosti za lastno zaznavo in spoznanje (Platon, pribl. 380 pr. n. š./2004). Danes pa bežimo prav pred to bolečino. Rajši ostajamo v prostoru iluzije, kjer je vse »lepo«, »sijoče« in »pozitivno«. Kjer resničnost nadomesti predstava. Kjer »čutiti« pomeni biti »preveč«.
Fatamorgano imenujemo realnost. In kadar nekdo izrazi nelagodje, neprijetne resnice, neprijetna čustva ali (bog ne daj) trpljenje, ga sistem hitro utiša – z zdravili, nasveti za samopomoč, z naslednjo “motivacijsko” objavo. Erich Fromm bi rekel, da smo ujeti v kolektivno beganje pred eksistencialno odgovornostjo – pred nujnostjo, da bi v samoti in negotovosti iskali svoj lasten smisel. Namesto tega se zatekamo v prilagajanje pričakovanjem. Raje smo “normalni” kot resnični. Raje všečni kot svobodni. (Fromm, 1941/2013).
In tako živimo v votlini – a verjamemo, da vihramo po odprtem polju. Svoje maske zamenjujemo za obraze, svojo bolečino za nevidnost. Irvin Yalom, eksistencialni psihoterapevt, poudarja, da je največji izziv sodobnega človeka prav soočenje z resnico o sebi – z lastno minljivostjo, osamljenostjo, svobodo in eksistencialno praznino. Te temeljne resnice ne izginejo, če jih ignoriramo. Le potisnjene postanejo simptomi: anksioznost, deloholizem, izgorelost, zasvojenosti, praznina sredi »popolnega« življenja. Yalom piše, da zdravilo ni beg, ampak soočanje z lastno resnico. Le tam, v ranljivosti in avtentičnosti, se začne resnično življenje. »Čeprav boleče, je ravno zavedanje naše končnosti vir najglobljega stika s smislom« (Yalom, 1980, str. 31).
Postali smo si tujci, ki oddaljenost, odcepljenost in odtujenost povezujejo z zdravo bližino. Ostajamo v stanju mižanja in bežanja. Predvsem od sebe. Povsem smo kupili kapitalistično logiko ugodja in udobja, in slepo sledenje pravljičnemu življenju, kjer bomo vsi “happy”, nas vedno bolj sili v to, da se moramo odklapljati, omamljati in zanikati vse tisto, kar ne paše v našo podobo “happy life”. Trpljenje smrdi in je nepotrebno, če ga lahko zadušimo z eno tabletko. Živeti je možno samo v stanju ne-živosti.
Toda pesimizem tega zapisa ne izhaja iz bede neizrečenih resnic ali pa iz zatrtih želja, temveč iz klica na pomoč po vrnitvi nazaj k resnici. K čutenju in dovoljenju biti človek. K svojim omejitvam, ki nas tako ali drugače delajo nepopolne in k hvalnici te čudovite nepopolnosti, zmotnosti, nevednosti in zmotljivosti. K temu, da smo lahko bolj sproščeni v svoji pristnosti in da sprejemamo tudi pristnost drugega. Da sprejemamo inherentno tragičnost in patetiko življenja, ki ravno zaradi njiju omogoča magičnost in poetiko življenja.
Čudo življenja samega in njegovo veličastnost je možno okusiti in v polnosti občutiti le, če sprejmemo, izkusimo in prepoznamo (priznamo) njegove temne, neprijetne in nepopolne vidike. Pa najsi gre za visečo kožo po 45. letu, črnino za nohti, nepopolno zvezo, pomanjkljivo strokovno znanje ali neizpolnjujoče družinske odnose. Trpljenje ima smisel. Uči nas, kako biti človek, kako sprejeti modrost, ki nam jo prenaša, kako razviti sebe v smeri bolj celostnega, polnokrvnega in ne obsojajočega bivanja. Kako biti in ne imeti. Kako živeti in ne le preživeti. Kako izkusiti vse tisto, kar je. Iskreno. Pristno. Resnično.
Avtor
Helena Maruško
Reference
Fromm, E. (2013). Beg pred svobodo (prev. J. Lavrič). Cangura. (Izvirno delo izdano 1941)
Platon. (2004). Država (prev. S. Bahovec). KUD Logos. (Izvirno delo napisano pribl. 380 pr. n. š.)
Yalom, I. D. (1980). Existential Psychotherapy. Basic Books.