Kakšno korist ima neoliberalistični sistem od tega, da posameznika prepričuje, da so njegove življenjske okoliščine predvsem njegova odgovornost?
Da je sam odgovoren, če ne najde ustrezne službe, ki ga ne bo gnala do roba izgorelosti. Da je njegova naloga, da si poišče »prave« prijatelje, zgladi odnose z družinskimi člani, najde načine, kako zaslužiti več in imeti več. Da poskrbi, da bo zdrav, lep, mladosten in v dobri telesni pripravljenosti. Da bo izobražen, razgledan, čustveno zrel in osebnostno razvit. Da si bo ustvaril podporno socialno mrežo in živel srečno, izpolnjujoče življenje.
Najstrožji nadzorniki sami sebi
Na ramenih posameznika sedi vedno več zahtev in pritiskov, da bi dosegel vse višje standarde uspešnega in kakovostnega življenja. Kot da bi bilo življenje projekt, ki ga je mogoče ob dovolj dobrem načrtovanju, vztrajnosti in osebnem razvoju pripeljati do želenega rezultata.
Filozof Byung-Chul Han v knjigi The Burnout Society (2015) opozarja na paradoks sodobne družbe dosežkov:
»Izkoriščevalec je hkrati tudi izkoriščani.«
— Byung-Chul Han
V tem je morda ena najbolj prefinjenih oblik sodobnega družbenega pritiska. Posameznik ne potrebuje več zunanjega nadzornika, ki bi od njega zahteval vedno več. Zahteve ponotranji in postane sam svoj najstrožji nadzornik. Ob tem pa svojega nenehnega prizadevanja ne doživlja nujno kot prisilo, temveč kot svobodno izbiro, odgovornost in pot do samouresničitve.
Če so nekoč ljudje del odgovornosti za razplet življenjskih dogodkov pripisovali božanstvom, usodi ali višjim silam, se danes zdi, da je odgovornost, z njo pa tudi krivda, skoraj v celoti prešla na posameznika.
Religioznost je bila seveda pogosto uporabljena tudi kot priročno opravičilo za različne življenjske krivice. Toda danes smo se znašli v drugačni skrajnosti. Človek si na lastna pleča nalaga odgovornost celo za tisto, na kar ima zelo malo vpliva ali ga sploh nima.
Če ne dosega rezultatov, ki jih od njega pričakuje družba, se doživlja kot nesposobnega. Če zboli, se obremenjuje z mislijo, da bi moral bolje skrbeti za svoje zdravje. Če mu pozeba uniči pridelek, si očita, da ni dovolj vestno spremljal vremenskih napovedi.
Kot da bi bilo mogoče vsako življenjsko stisko preprečiti, če bi bili le dovolj pozorni, ozaveščeni, disciplinirani in odgovorni.
Ko možnost vplivanja zamenja nadzor
Razvoj znanosti in tehnologije nam je nedvomno omogočil večji vpliv na številna področja življenja. Danes lahko predvidimo in nadzorujemo marsikaj, kar je bilo nekoč prepuščeno naključju. Toda zdi se mi, da se je skupaj s tem razširilo tudi naše prepričanje o lastni zmožnosti nadzora. Kot da smo pozabili, da večja možnost vplivanja še ne pomeni popolne kontrole.
Še posebej problematično se mi zdi, ko se ta logika preseli na področje medosebnih odnosov.
V sodobni kulturi osebnostne rasti se pogosto srečujemo s prepričanjem, da bomo lahko ustvarili srečne, varne in izpolnjujoče odnose, če bomo le dovolj delali na sebi. Če bomo razumeli svoje vzorce, predelali travme, razvili bolj konstruktivno komunikacijo, se naučili postavljati meje, izražati potrebe in bolje uravnavati svoja čustva.
Vse to je nedvomno dragoceno. Toda ob tem pogosto spregledamo nekaj bistvenega: odnos ni individualni dosežek.
Odnos ni projekt enega človeka
Odnos je kompleksno polje, ki nastaja v srečanju dveh posameznikov. Njegova kakovost ni odvisna zgolj od tega, kaj vanj prinaša eden, temveč tudi od tega, kaj vanj prinaša drugi, in predvsem od tega, kaj sta sposobna ustvarjati skupaj.
Vzajemnost je zato eden temeljnih pogojev zadovoljujočega odnosa. In prav vzajemnost je tista, ki postavlja mejo naši predstavi o nadzoru.
Lahko se naučimo konstruktivno komunicirati, prepoznamo svoje obrambne mehanizme, razumemo lastne ranljivosti in prevzamemo odgovornost za svoje vedenje. Toda če druga oseba ni pripravljena ali ne zmore podobnega premika, naši napori sami po sebi ne morejo ustvariti odnosa, po katerem hrepenimo.
Lahko se naučimo bolje izražati svoje potrebe, vendar s tem še ne moremo doseči, da jih bo drugi pripravljen slišati. Lahko razvijemo večjo sposobnost razumevanja drugega, vendar ga s tem ne moremo pripraviti do tega, da bo razumel nas. Lahko postanemo bolj odprti, ranljivi in čustveno dostopni, vendar s tem še ne moremo ustvariti bližine z nekom, ki se bližini ne zmore ali ne želi odpreti.
In prav tukaj se mi zdi, da lahko ideologija osebne odgovornosti postane posebej kruta.
Ko delo na sebi postane past
Posameznika lahko ujame v neskončen proces samopreiskovanja in samopopravljanja. Če odnos ne deluje, mora očitno še nekaj predelati. Če ni slišan, morda še ne zna dovolj dobro komunicirati. Če ni ljubljen na način, ki ga potrebuje, mora morda najprej razviti več ljubezni do sebe. Če je v odnosu nesrečen, mora poiskati vzrok v svojih nezavednih vzorcih.
Tako lahko človek leta in leta išče odgovor na vprašanje, kaj mora še spremeniti pri sebi, da bi odnos končno postal drugačen. Ob tem pa spregleda možnost, da težava ni več v tem, česa sam še ne zna ali ne zmore, temveč v omejitvah odnosa, ki ga soustvarja z drugo osebo.
Morda se prav tukaj pokaže še ena, manj očitna razsežnost samopritiska, o katerem piše Han. Človek lahko začne izčrpavati samega sebe celo v imenu ljubezni, čustvene zrelosti in osebnostne rasti. Ker je sposoben refleksije, reflektira še več. Ker zna razumeti drugega, ga poskuša razumeti še globlje. Ker je sposoben spremembe, se še naprej spreminja.
In prav njegove največje sposobnosti lahko postanejo njegova past.
Je samookrivljanje včasih lažje od sprejetja nemoči?
Ob tem se odpira tudi vprašanje, ali nenehno delo na sebi včasih ni način, kako se izognemo soočenju z lastno nemočjo. Dokler verjamemo, da lahko s spremembo sebe spremenimo tudi odnos, lahko ohranjamo upanje, da bomo nekoč vendarle dobili tisto, po čemer hrepenimo.
Sprejeti, da druga oseba ne zmore ali ne želi odnosa, kakršnega potrebujemo, pa pomeni soočiti se z bolečo resničnostjo: da lahko nekaj zelo potrebujemo, si močno želimo in za to naredimo vse, kar je v naši moči, pa tega kljub temu ne dobimo.
Morda je zato samookrivljanje včasih celo znosnejše od sprejetja nemoči. Če sem za nezadovoljujoč odnos odgovorna sama, potem imam vsaj možnost, da ga popravim. Če pa priznam, da njegov razplet ni odvisen samo od mene, se moram soočiti tudi z izgubo iluzije nadzora.
Meje naše odgovornosti
Seveda smo odgovorni za svoj del odnosa. Za svoje vedenje, svoje izbire, svoje meje, svojo pripravljenost na refleksijo in spremembo. Nismo pa odgovorni za sposobnost drugega, da nas razume, sliši, spoštuje ali se z nami sreča v čustveni bližini.
To ne pomeni, da morata oba v odnosu ves čas prispevati enako. Odnosi niso vedno simetrični. Včasih eden potrebuje več podpore, drugič drugi. Pomembno pa je, ali obstaja obojestranska pripravljenost, da vsak v okviru svojih zmožnosti prispeva k odnosu in prevzame odgovornost za svoj del.
Morda je zato eden pomembnejših korakov osebnostnega razvoja prav sprejetje meja lastnega vpliva.
Sprejetje, da lahko naredimo veliko, ne moremo pa narediti vsega. Da lahko prevzamemo odgovornost za svoj del, ne moremo pa prevzeti odgovornosti za odnos kot celoto.
In da včasih največji premik ni v tem, da se še bolj potrudimo, še bolje razumemo, še več predelamo ali se še bolj prilagodimo.
Temveč v tem, da si dovolimo videti odnos takšen, kot je, ne le takšen, kot bi lahko postal, če bi se dovolj trudili.
Morda osebnostna rast ni samo v tem, da razvijamo vedno več sposobnosti za spreminjanje sebe in svojega življenja. Je tudi v tem, da razvijemo sposobnost prepoznavanja meja svojega vpliva. Da se naučimo razlikovati med odgovornostjo in vsemogočnostjo.
In da sprejmemo, da naša sposobnost ljubiti, razumeti in se spreminjati še ne zagotavlja, da bomo v odnosu tudi ljubljeni, razumljeni in srečani.
Da prenehamo prevzemati odgovornost za tisto, kar lahko nastane samo v vzajemnosti.