Previdno pri komunikaciji prek e-pošte in SMS-a
‘’Če bi upoštevali naš prvotni dogovor in mi datum sestanka sporočili vsaj 2 tedna vnaprej, kot sem vas prosil, bi se ga lahko udeležil, vendar se ga sedaj ne morem. Hvala!!!’’
‘’Ni potrebno, da me prideš iskat, saj je očitno, da si ‘preobremenjen’.’’
‘’V upanju, da ne bo prišlo do neprijetnih NAPAK, vas prav lepo pozdravljam.’’
Se vam je že zgodilo, da ste prejeli e-pošto ali SMS, ob katerem ste se vprašali, kaj je pošiljatelj zares želel povedati? Kako si razlagati njegovo sporočilo? Ali je sporočilo napisano jezno, cinično, šaljivo ali na nekaj namiguje? Zakaj toliko klicajev, zakaj velike tiskane črke, kaj je tukaj v ozadju?
Nemalokrat tudi v psihoterapevtski praksi s klienti skupaj na glas beremo e-sporočila in SMS-e, pri katerih klienti želijo »dešifrirati« njihov pomen. E-komunikacija namreč lahko hitro zaide v sumljive vode in prave verbalne vojne, kar v nas povsem upravičeno vzbudi vprašanje ”Kaj se dogaja?”.
Odgovor je: da
Pisna komunikacija prek elektronskih medijev je ena izmed najbolj nestabilnih oblik komuniciranja, saj je sogovornik fizično povsem izključen iz našega zaznavnega polja, kar pomeni, da se naša čutila ne morejo uglasiti na ključni del sporočila, ki ga običajno prejmemo prek neverbalnih signalov – govorice telesa, tona in barve glasu, očesnega stika … Iz tega dela črpamo informacije, kakšna je prava narava sporočila oziroma kakšno razpoloženje ga spremlja. Se sogovornik šali, je zaskrbljen, razdražen …
V elektronskem komuniciranju to vlogo delno opravljajo čustvenčki (emojiji) in raznorazne kratice za opredelitev razpoloženj (lol, omg, jk), kar odlično obvladajo predvsem mlajše generacije. Ta komunikacijska sredstva pa žal ne zadoščajo za opredelitev konteksta, ki pomeni temelj za uspešno komunikacijo.
Če je konteksta v komunikaciji premalo, ga zapolnimo z lastno domišljijo, pa se tega pogosto niti ne zavedamo.
Študija potrjuje, da ljudje napačno interpretiramo e-pošto
Študija, ki sta jo opravila ameriška psihologa in univerzitetna profesorja Justin Kruger in Nicholas Epley, dokazuje, da je za nerazumevanje v komunikaciji prek elektronskih naprav kriva naša nesposobnost, da izstopimo iz lastne glave. Na to, kako interpretiramo elektronska sporočila, namreč v veliki meri vplivajo naša čustva in pričakovanja. To pomeni, da je lahko naše razumevanje sporočila zelo drugačno od tega, kar nam je pošiljatelj v resnici želel sporočiti.
Če smo na primer nagnjeni k temu, da smo občutljivi za kritiko in se v sebi počutimo negotove, bomo v elektronskih sporočilih hitro zaznali kritiko oziroma razbrali »dokaze«, ki da upravičujejo naša pričakovanja. Če smo zaskrbljeni ali nas je nečesa strah, bomo v pošiljateljevih besedah hitro zaznali tveganja oziroma nevarnosti, ki bodo v nas podkrepili čustvo, iz katerega izhajamo.
Raziskava prav tako pravi, da na našo interpretacijo sporočila vpliva tudi odnos, ki ga imamo do dotične osebe, s katero komuniciramo. Kakšno mnenje in misli imamo o njej, bo vplivalo na to, kakšne vsebine bomo vnesli v prazne luknje komunikacijskega konteksta. Če smo do osebe naklonjeni, bomo tudi njena sporočila brali kot naklonjena in obratno, če do osebe gojimo zamero ali pa prezir, bodo za nas tudi njena sporočila imela nenaklonjen prizvok.
Interpretacija oziroma razumevanje natipkanih besed je skratka močno pogojeno z našim lastnim notranjim doživljanjem.
Po drugi strani pa raziskava tudi izpostavlja, da ljudje pogosto mislimo, da so drugi mnogo bolj uglašeni z našimi mislimi in nameni, kot v resnici so. Pogosto sporočamo manj informacij, kot se nam zdi, da jih. Tako pogosto v komunikaciji ujamemo izjave, kot so “Sem mislil, da je to vsem jasno …” ali “Saj to bi pa moralo biti samoumevno …”
Kako se lahko izognemo šumom v e-komunikaciji?
Še vedno si velja zapomniti zlato pravilo, ki pravi, da ko smo razburjeni, štejmo do 10 (ali 100 ali 1000), preden kliknemo ‘Pošlji’. Kot je ugotovila zgoraj omenjena raziskava, obstaja namreč tehten razlog, da je zadeva, ki nas je v e-sporočilu močno razburila, del nas, in ne pošiljateljevega sporočila.
Če ste ob branju mejla zaznali čustveni odziv, opazujte, kaj se v vas prebuja. Kateri občutki vas nagovarjajo, katere misli se pojavijo, zakaj so se vas določene besede tako globoko dotaknile. Bolj konstruktivno za vas je, če se osredotočite nase in na svoj odziv kot pa na osebo, ki vam je poslala domnevne »verbalne bodice«.
Pri elektronskem komuniciranju imejte v mislih, kaj je cilj vaše komunikacije. E-komunikacija zagotovo ni priporočljiva za kakršnokoli čustveno razreševanje, je pa priročno sredstvo za usklajevanje in dogovarjanje aktivnosti. Vse konflikte, nezadovoljstva, dileme, skratka čustveno obarvane situacije je najbolje obravnavati v živo.
Etika in etiketa komunikacije
Vodilo pri vseh oblikah komuniciranja naj bo predvsem spoštljiv odnos, ki ščiti posameznikovo dostojanstvo in ustvarja prijazno okolje za konstruktivno izmenjavo informacij. Pri komunikaciji prek elektronskih medijev pa se moramo še posebej zavedati, da bomo v vsakem primeru predali nepopolno sporočilo, zato je dobro, da posvetimo nekaj več pozornosti izboru besed in stavkov, da bi se izognili prejemnikovi napačni interpretaciji.
Pri e-komunikaciji se velja večkrat spomniti na vpliv, ki ga imajo naš notranji svet, vzorci, čustva, prepričanja na naše dojemanje sporočil. O tem bi morda imeli veliko za povedati tudi tisti, ki so preizkusili spletne zmenkarije in se v e-klepetalnici spoznavali s potencialnim partnerjem, ki je bil v spletnem pogovoru čudovit, ob srečanju v živo pa se je pokazal v povsem drugačni luči.
Zato ne pozabimo, da ostajajo kljub številnim kanalom za izmenjavo sporočil srečanja v živo še vedno najboljši način za kakovostno komunikacijo, saj nam omogočajo, da krepimo medsebojne vezi, gradimo avtentične medosebne odnose in ustvarjamo bolj povezano skupnost.
Viri:
J. Kruger, N. Epley: Egocentrism Over E-Mail: Can We Communicate as Well as We Think?, Journal of Personality and Social Psychology (vol. 89, št. 5, 925-936)