Kako ravnate, ko začutite strah? Kaj naredite, ko ste jezni? Kaj pa, ko se srečate z za vas »prepovedanimi« čustvi, kot so zavist, pohlep, prezir? Skratka, kakšen je vaš odnos do tistega, kar boli?
Morda poskušate preusmeriti svojo pozornost na nekaj bolj prijetnega, morda ignorirate občutek, upajoč, da bo, če mu ne boste namenjali pozornosti, izginil sam od sebe, morda pa se z njim bojujete, ga poskušate »prijeti za vrat«, potisniti ob steno in mu zagroziti, da mu boste, če takoj ne izgine, naredili nekaj zares strašnega?
Brez skrbi, vsi se prepoznamo v podobnih strategijah, ko se srečamo s tistim zoprnim odmikom od tega, kar si želimo (biti), in tega, kar je (smo).
Žalost utapljamo v pijači, jezo »kurimo« s športom, strah tešimo s tortico ali nakupovanjem, pozornost od bolečine skratka preusmerjamo k aktivnostim, ki zapolnijo bolečo razpoko in na odprto rano položijo navidezni obliž. A vsi vemo, da se prezrta rana ne pozdravi, temveč se zagnoji, razširi, poglobi in zakomplicira.
Ko se srečamo z bolečino, potrebujemo predvsem tolažbo oziroma nekaj, kar nam bo pomagalo ublažiti trpljenje. A tisto nekaj ni zunaj nas, temveč je v nas samih.

Sočutje do sebe
Pri soočanju z duševnimi in čustvenimi stiskami so se v zadnjih dvajsetih letih v psihologiji in psihoterapiji uveljavili pristopi, ki izhajajo iz temeljev budistične filozofije in uvajajo pojme, kot so čuječnost (mindfulness), sočutje (compassion), hvaležnost (thankfulness), empatija (empathy) in prijaznost (kindness). Starodavne ideje budizma, prežete s filozofijo in principi čuječnosti, so s tretjimi generacijami kognitivno-vedenjske terapije (KVT) vstopile v zahodne psihoterapije.
Ena izmed izjemno uspešnih praks za obvladovanje bolečih čustev, ki so jo v zadnjih treh desetletjih raziskovali in promovirali predvsem v tretjem valu kognitivno-vedenjske terapije, je sočutje do sebe (ang. self-compassion).
Rezultati številnih raziskav so potrdili, da sočutje do sebe lajša duševno bolečino, zmanjšuje posledice anksioznih motenj in blagodejno vpliva na zdravljenje depresije, samopoškodbenih vedenj in drugih duševnih stisk.
Sočutje je vrlina, s katero čutimo in izkazujemo prijaznost, empatijo in naklonjenost drugim. Sočutje do sebe pa je sposobnost izražanja ljubezni in predanosti tako sebi kot drugim. To je zmožnost, da pozitiven odnos odražamo navznoter.
Na primer: Ko vidimo, da je kateri izmed naših bližnjih v težavah ali se sooča s stresnim življenjskim dogodkom, se odzovemo podporno, tako da mu izkažemo pozornost, nego in skrb. Toda kaj se zgodi, ko se sami znajdemo v težavah ali trpimo v stiski? Ali sebi namenimo enako razumevanje in sočutje?
Širjenje sočutja do sebe ni znak sebičnosti, prav tako ne pomeni egocentrične osebnosti. Pomeni našo osebnostno krepost in sposobnost, da se podpremo v trenutkih, ko nam je hudo.
Dr. Kristin Neff, ameriška psihoterapevtka in ena najvidnejših raziskovalcev in avtorjev na področju sočutja do sebe, je dejala, da »za razliko od samokritičnosti, ki sprašuje, ali si dovolj dober, sočutje do sebe vpraša, kaj je zame dobro« (Neff 2015, 165). Sočutje do sebe namreč vzpostavlja stik z našo notranjo željo in hrepenenjem po tem, da bi bili zdravi in srečni, ter je pripravljeno narediti vse, kar je potrebno za to, da napredujemo, se učimo in rastemo (Neff 2015).

Kaj storiti, ko boli? Kako si izkazati sočutje?
Ko se v nas prebudijo zamera, jeza, strah ali nemir, se ustavimo in jim namenimo pozornost, ki jo potrebujejo. Tara Brach, psihoterapevtka in učiteljica meditacije, svetuje, da se z bolečimi občutki srečamo čuječe, in postopek opiše v treh korakih
1. Prepoznajte, kar se je pojavilo
Vzemite si trenutek, da začutite, kaj se v vas dogaja. Na primer: čutim občutek jeze, prizadetost, strah. Morda se vam bo sprva zdelo, da čutite jezo, a boste kasneje odkrili, da sta to pravzaprav razočaranje in žalost. Pomembno je, da prepoznate, kaj se v vas dogaja, in da to poimenujete.
2. Dovolite, da je
Ko občutek prepoznate, mu dovolite, da tam ostane. Dovolite mu, da samo je. To ne pomeni, da vam je všeč ali da ga sprejmete. To pomeni le, da ga ne odrivate stran in ne poskušate popravljati. Ko mu dovolite, da je, da ostaja, se povežete s svojo modrostjo, ki prepozna, da je to občutenje del trenutne realnosti vašega doživljanja. S tem se izognete borbi z realnostjo in potrebi, da bi jo potvarjali, izkrivljali. Z iskrenim priznanjem ji daste potrditev, ki jo nujno potrebuje, da se transformira.
3. Čuječe opazujte in raziskujte
Sledi raziskovanje, ki pa naj ostane v telesu, in ne v umu. Tukaj ne gre za razumske sklepe v smislu, ker mi je mama vedno govorila, kako ne znam ravnati z denarjem, me je sedaj opazka mojega dekleta, da sem za darila preveč zapravil, močno razburila. Ne dovolite, da vam pozornost spelje analitični um, pomembno je, da jo v celoti usmerite na boleče čustvo. Pri čuječem opazovanju in raziskovanju gre za preverjanje, kje in kako to čutite v telesu, zato se raje vprašajte, ali čustvo občutite v grlu, prsnem košu, trebuhu … Je občutek kot ščemenje, topa bolečina, pekoč občutek?
S takim raziskovanjem namreč vzpostavimo stik z občutkom. Šele, ko je stik vzpostavljen, lahko poskušamo razumeti, kaj ranjeni del potrebuje od nas v tem trenutku. Morda potrebuje samo besede, kot »hej, vse je ok«, morda sporočilo »tukaj sem, s tabo sem, ne bom te zapustil«, morda potrebuje, da se spomnite, kako vas je v objem stisnila vaša babica. Karkoli, kar mu daje pravo nego v tistem trenutku.
Ko vse to storite, si namenite še nekaj trenutkov, da ugotovite, ali se je kaj spremenilo, premaknilo … Morda boste opazili spremembo počutja, sprostitev ali globlje sočutje do svojega notranjega doživljanja. Kakorkoli že, bodite vztrajni in potrpežljivi do sebe, saj boste le na ta način najbolje naslovili potrebe tistih delov, ki v vas sprožajo boleče občutke in potrebujejo vaše sočutje.

Sočutje kot pot v avtentično življenje
Kar si velja zapomniti, je predvsem to, da ko začutimo notranji bol, smo pripravljeni biti z njim, na sočuten, sprejemajoč način. Namesto da bi ga spodili, zahtevali, da se spremeni ali izgine, ga povabimo bližje. Namesto »pojdi stran« mu recimo »pridi bližje, povej, želim si te slišati«. Če svojim bolečim občutkom namenite čas, jih zaznate in negujete s sočutjem, se bo s časom nekaj v vašem telesu, v vaši nevrologiji možganov, pričelo spreminjati in vaše dojemanje trpljenja ter samo izkustvo bo postalo del bolj polnega, sočutnega in avtentičnega doživljanja.
Življenjski izzivi in težave so nekaj, s čimer se srečujemo prav vsi, in trpljenje je v določenem pogledu neizogibna izkušnja človekovega bivanja. Ker življenje ni stanje, temveč proces, ki se nenehno spreminja in valovi med pozitivnim in negativnim, je ključno, da se uglasimo na njegovo valovanje, uživamo, ko nas val ponese navzgor, in se s sočutjem vzdržimo nad gladino sredi neurja in razburkanih valov.
P. S. Če vas zanima, v kolikšni meri ste sočutni do sebe, vam to lahko pove lestvica sočutja do sebe, ki jo je v raziskovalne namene oblikovala Kristin Neff.
Viri:
Neff, Kristin. 2015. Self-Compassion: Stop beating yourself up and leave insecurity behind. London: Yellow Kite Books
Predavanje: Self-Compassion with Dr Kristin Neff
Predavanje: Tara Brach on Radical Compassion: Loving Ourselves and Our World into Healing
Kožuh, Patricija. 2018. »Izkustveni vidiki sočutja do sebe.« Magistrska naloga študijskega programa druge stopnje. Fakulteta za uporabne družbene študije v Novi Gorici